Shilajit naj bi nastajal s postopno razgradnjo rastlinskih materialov (vključno z belo deteljo) in različnih plesni, ki jo omogočajo različni mikroorganizmi v dolgih časovnih obdobjih (ki lahko trajajo stoletja). Vendar natančen izvor shilajita ostaja sporen. Nekateri predlagajo geološke procese, kot je taljenje kovinskih elementov, kot so zlato, srebro, baker in železo, medtem ko drugi ugibajo o biološkem izvoru, vključno z živalskimi iztrebki. Kljub tem različnim teorijam večina literature nakazuje, da so glavni vir shilajita propadajoče rastline.
Shilajit je sestavljen predvsem iz huminske kisline, fulvične kisline, dibenzo- -pirona, beljakovin in več kot 80 mineralov s širokim naborom kemičnih sestavin. Huminske snovi, vključno s fulvično kislino, so produkti razgradnje in so glavne bioaktivne spojine v šilajitu, ki predstavljajo približno 60%-80% celotne sestave šilajita. Fulvinska kislina je majhna molekula, ki se zlahka absorbira v črevesju. Znano je po svojih močnih antioksidativnih in protivnetnih učinkih.
Poleg tega je dibenzo- -piron, znan tudi kot DAP ali DBP, organska spojina, ki zagotavlja tudi antioksidativno delovanje. Druge molekule, prisotne v shilajitu, vključujejo maščobne kisline, triterpene, sterole, aminokisline in polifenole, opažene pa so razlike glede na regijo izvora.
Tradicionalna uporaba Shilajita
Skozi zgodovino je Shilajit igral ključno vlogo v tradicionalnih sistemih medicine, kot sta ajurveda in tibetanska medicina. V ajurvedski medicini Shilajit velja za učinkovito naravno zdravilo z večplastnimi koristmi. Znan kot "rasayana", kar pomeni "pomlajevanje", lahko prepreči bolezni in izboljša kakovost življenja.
Tradicionalno so ga uporabljali za povečanje telesne moči. V sanskrtu "shilajit" pomeni "uničevalec šibkosti in osvajalec gora". Znan je tudi po tem, da spodbuja dolgoživost, preprečuje staranje in preprečuje bolezni s svojimi antioksidativnimi in protivnetnimi lastnostmi, zaradi česar je temelj ajurvedske prakse.
Njegov zdravilni potencial je bil prepoznan in izkoriščen že stoletja. V Nepalu in severni Indiji je Shilajit glavna sestavina prehrane in se pogosto uživa zaradi njegovih zdravstvenih koristi. Običajne tradicionalne uporabe vključujejo pomoč pri prebavi, podporo zdravju sečil, zdravljenje epilepsije, lajšanje kroničnega bronhitisa in boj proti anemiji. Poleg tega njegove adaptogene lastnosti pomagajo pri lajšanju stresa in vitalnosti.
Ajurvedski zdravniki ga uporabljajo za zdravljenje sladkorne bolezni, bolezni žolčnika, ledvičnih kamnov, nevroloških motenj, menstrualnih nepravilnosti itd. Domnevne koristi so ogromne in odražajo njegov trajni sloves dragocenega naravnega vira.
Učinkovitost Shilajita je znanstveno dokazana
Raziskave na več področjih se vztrajno pojavljajo, kar podpira koristno uporabo shilajita.
